Ujeta v razumu

UJETA V RAZUMU

Zakaj se omejujem z denarjem in ne opazim čarobnosti tega trenutka? Bom res bolj srečna in brez skrbi z višjim finančnim stanjem na plastični kartici? Smo res samo to koliko lahko zapravimo?

Čakam samo, da bo nekaj našlo mene. Počutim se izgubljeno in nemočno. Žrtev. Odvisna od odzivov okolice in drugih posameznikov. Ne prevzemam odgovornosti za sebe. Čeprav kaj pravzaprav je to, prevzemanje odgovornosti zase?!

Imam trenutke, ko se počutim, da mi je vse jasno in, da vem kam hočem. VENDAR POSTANE CILJ TAKO POMEMBEN, DA ZANEMARIM POT in sem spet na začetku, z mislijo v glavi, da ne zmorem, da je pretežko, da mogoče to le ni zame,...

Zgubljena obtičala na mestu, razpeta med preteklostjo in prihodnostjo. Česa ne vidim? Česa nočem videti ali storiti? Lahko je prebrati knjige, poslušati modrece kaj je življenje, kako je potrebno živeti... Kaj pa lastna dejanja?! Nadgradnja. Modrost je ne samo vedeti, ampak to tudi početi, kar veš. Vendar ali res nekaj veš, če tega ne delaš? Kako pa potem to delati, če tega ne veš? Je to še samo en izgovor?!

Verjamem, da imamo globoko v sebi vse odgovore in, da je mogoče tukaj ta odgovornost - prevzeti svoje občutke v svoje roke, jih poslušati, neglede na odziv okolice, kaj bo rekla mama, tašča :) ....

Žal je naša družba naravnana na materijo, denar. Ali lahko preživim v tem, če iztopim iz tega, zaupam notranjemu vodstvu? Bom imela denar za najemnino, hrano? Me mogoče te skrbi omejujejo, da ne vidim svojega poslanstva oziroma si ne upam narediti koraka naprej. Je to »hrana« za mojo vlogo žrtve?! 

Izziv do naslednjega tedna: Biti zgolj objektivni zunanji opazovalec sebe v vlogi žrtve, brez sodb.

Sprejmeš tudi ti izziv? :)

Objem