SPREMEMBA ali LJUBITI SEBE

Vse okoli nas je fluentno in speminjajoče. Nikoli dejansko nič ne obstoji. Življenska energija teče skozi vse kar vidimo. Je v nas in je del nas.

Zakaj potem sodimo, ne sprejemamo, obtičimo in nočemo niti slišati za spremembo?

Postavimo si svoje meje, okove, znotraj katerih postane naše življenje rutina. Ponavljamo nekatere vzorce, ki se jih sploh ne zavedamo, in potem iščemo odgovore zunaj sebe. Mi smo tista prepreka, zavora, omejitev, ki nam ne pusti videti več.

"Zavedaj se kako neprecenljiv si. Ti si sestavljen iz enakih snovi kot celotno vesolje. Si del vesolja, si v vesolju in vesolje je v tebi." Se še vedno počutiš majhnega?

Ti si kriv/a, da se mi to dogaja! Sistem je kriv! Starši so krivi! okolje je krivo! Se slišite? :)

Ste se dejansko kdaj ustavili in usmerili pozornost na svoje misli, razmišljanja? Ste bili kdaj zgolj opazovalec svojega uma?

Mogoče se samo za začetek osredotočite na kakšno rastlino, drevo in opazujte njeno spokojnost. Biti tukaj in zdaj.

Um teži k temu, da nas vedno zaposli, ne utihne. Tišina je za njega smrt, neobstoj. In čeprav se sliši smešno, nas vodi in obvladuje. V veliki večini ljudje delujemo kot avtopiloti. Ujetniki lastnega uma se po svetu sprehajamo kot programski roboti. Nastavljeni na program delanja, preživetja, zapravljanja, negativnih in mrkih misli, temnega pogleda na svet in igranja žrtve.

Prejšnjič sem govorila o vlogi žrtve. Tudi to je zgolj kletka uma. Omejenost in rutina znotraj katere delujemo, brez da bi kdajkoli pogledali v nebo in videli, da ni vedno enako.
Tudi rastline in živali, narava nasplošno je v nekem ciklusu. Lahko bi rekli, da je to njena rutina. Razlika med naravo in nami je, da narava obstaja le tukaj in zdaj. In vedno je vse ob pravem času na pravem mestu. Mi se sekiramo, si belimo glave in jezimo, kaj je bilo (kar itak ne moremo spremeniti) in kaj še bo.

Kaj pa DANES? ZDAJ? TUKAJ?

Smo kot snežinke, ki padamo. Edinstveni in popolni vendar nas je strah ob kaj in kam bomo prileteli. Ne uživamo pa na sami poti. Ne vidimo prečudovitega razgleda, neskončnosti, trenutka biti, edinstvenosti in našega potenciala.

Obstoj...prisluhni, opazuj, poglej,...
Prebudi radovednost v sebi.
 Čemu je potrebno hiteti.
Vprašaj se, kaj bi bilo, če ne bi bilo več jutrišnjega dneva?
Sem rez izkoristil vse trenutke? Predvsem pa počel tisto kar me veseli?
Kopičenje denarja, nabiranje nadur, jeza, strah, razočaranje, pričakovanja,....Se res sreča in zadovoljstvo skrivata znotraj tega?

Bodimo hvaležni za to kar imamo! V prvi vrsti sebe in svojo bit!

Poglej se v ogledalo in si povej:
CENIM SE!
SPOŠTUJEM SE!
LJUBIM SE!
VŠEČ SEM SI!
ZMOREM!
VERJAMEM VASE!
POPOLN/A SEM!



In ne, to ni narcisizem, egoizem, zagledanost vase! To je brezpogojna ljubezen, ki ni sredstvo ali kliše. Je sprejemanje sebe, brez pogojev!

Če tega ne vidimo v sebi, tudi drugi ljudje ne bodo.

Začni pri sebi! Bodi sprememba, ti sam!
Opazuj se brez predsodkov in se BREZPOGOJNO SPREJMI!
Nemogoče je ugajati vsem ljudem okoli sebe.
Ugajaš lahko samo sebi (ne na škodo drugih :))!

Velik objem!
Barbara