VERJEMI VASE IN PISANI KANAPEJČKI

Bil je dan, ne enak včerajšnjemu ali dnevu pred tem.V zraku je bilo čutiti nek navdih. Občutek, kot da te obišče muza in ti nežno zašepeta na uho, spotoma.

 
Hmmm....


Ker se ubadam z enoličnimi stvarmi, se poskušam vedno znova motivirati z ustvarjalnostjo in tudi kakšnimi izreki velikih modrecev.

 Zato sem uslišala muzo in nastalo je tole. :)

Vejica spodbudnih besed.
Me spodbuja in daje pridih jeseni.

VEGANSKO ALI VEGETARJANSKO oziroma "SIR" ali SIR

Prav tako me je današnji recept srečal nekje spotoma (drugače povedano, prisluhnila sem šepetu).
Šepet ustvarjalnega paketa... :)

Brez ideje sem pogledala v hladilnik in recept je bil rojen. :) Obožujem ustvarjalnost! Še bolj, če prihaja iz mene.

Sestavine:
cca. 2 papriki
cca. 2 srednja korenčka
cca. pol konzerve graha (idealen je iz maminega vrta :))
cca. 2 srednja krompirja
riževa mocarela (dobiš jo v večjih mercatorjih ali eco/bio trgovinah) ali navadni sir po okusu

Na delo!
Namig: da zelenjavo boljše očistiš vsega sintetičnega make-upa, jo namočiš v vodo (plastično posodo z volumnom cca. 2l; odvisno koliko zelenjave kopaš), ki ji dodaš tri žličke kisa in dve veliki žlici sode bikarbone. Zmešaš. Zelenjava naj uživa v kopeli dobrih 15 minut.

Pokuhaš krompir (pustiš ga da vre minuto). Pred tem ga narežeš na kolobarje.
Papriki narežeš na kolobarje.
Korenček obrežeš, tako da dobiš kvader. Kvader razrežeš na tanjše trakove.
Pripraviš grah in naribaš "sir" ali sir.

Let's play :)

V to "sklečko" daš najprej "sir" ali sir, ki služi kot dno.
Nato sem dodala grah, spet "sir" ali sir.

Namesto češnje na vrhu je obsedel kolobar krompirja.

Ker je sir že sam po sebi slan, sem na vrh posipala malo zeliščne soli in mletega popra.

Vse skupaj sem  sestavljala na peki papir v pekaču.

Pečico sem segrela na  180 stopinj celzija.

Počakala, da se sir raztopi in korenček zmešča (cca. 10 minut).

In.... Menim, da je slika dovolj zgovorna. ;)

Ne pozabite na solato.

Dober tek!

DOBRO, BOLJŠE, ZELENO

Priznam, da današnji recept ni zrasel na mojem zeljniku. Izvedela sem ga od družine iz Kanade pri kateri sem delala.
Moram ga deliti z vami, ker je tako odličen, hiter in preprost, da se nam tudi v primeru časovne stiske ne izplača kupiti instant juhe. :) Mogoče ga celo že vi poznate.

Krivec in glavni igralec današneja recepta in njegovega okusa, kremaste strukture, zelene barve pa je brokoli.

http://www.okusnivrt.com/rastline/zelenjava/brokoli.php

Sestavine:
sveži brokoli (cca. 500g zadostuje za 4 porcije)
voda
sol
poper
česen v prahu

Pripomočki:
mešalnik ali palični mešalnik

Brokoli prelijemo z vodo, tako da je prekrit z njo. Nato ga skuhamo  in ne razkuhamo. :) Pustimo, da zelo počasi vre cca. 2-3 minute (najpomembneje je, da struktura ustreza vam, čeprav se z daljšim kuhanjem uničujejo minerali).
Namig: probaj ga prepičiti z vilico. Če ga z lahkoto prebodeš, je to to.

Če uporabljate mešalnik:
- Vode v kateri se je kuhal brokoli ne zavržemo iz razloga, da lahko z njo po lastni želji razrečimo juho. Tako ne izgubljamo okusa.
- Brokoli z vilico ali zajemalko dajte v mešalnik. Uporabite vodo v kateri se je brokoli kuhal. Razmerje brokolija in vode v mešalniku naj bo 3:1.

Če uporabljate palični mešalnik:
- v drugo posodo odlijte vodo v kateri se je kuhal brokoli in se spet držite razmerja 3:1.

Začimbe spet dodam na koncu. O količini težko rečem, ker je vse odvisno od količine brokolija in vode. Presojo zaupam in prepušma vam. ;)
P.S. V tem primeru raje uporabim česen v prahu, ker je manj agresiven.

Dober tek!

Čajotina sinfonija
KO ČAJOTA SREČA ŠAMPINJONE...

Nikoli nisem rada kuhala po receptih. Sem ter tja sem pogledala v recept za orientacijo ali kakšno osnovo, ampak sem ga na koncu vedno priredila po svoje. Čeprav imam mogoče kuhanje v genih (moj oče je zelo dober kuhar), se moram za igrivost, motivacijo, ustvarjalnost in ideje v kuhinji zahvaliti svojemu dragemu. vse skupaj pa izboljša zelenjava iz maminega vrta. :)

Ne bom dodajala težavnostne stopnje recepta in časa kuhanja. Za mene je kuhanje užitek in sprostitev. Igrajte se!

Namig za tiste, ki pa jim vseeno na žalost vlada čas, je jed pripravljena v cca. 30 min. Vsega skupaj je bilo za dva dobra jedca ali tri porcije.

Sestavine:
čajota ali srednje velika bučka
šampinjoni, cca. pol zapakiranega paketa
čebula
srednje velik korenček
dva paradižnika
pol konzerve koruze
radič štrucar za solato

Začimbe:
sojina omaka, cca. dve jedilni žlici
sol, cca. čajna žlica
poper, cca. trije zasuki mlinčka
timijan, cca. tri vejice svežega ali pol čajne žličke posušenega
majaron, cca. slaba polovica čajne žličke
poljubno: začimbno - cvetlična mešanica Energija, cca. dobra noževa konica (mešanica je pekoča, zato jo prilagodi okusu)
slaba polovica kocke ali dve čajni žlici kokosove masti

Na tanko narežeš čebulo. Čajoto olupiš in narežeš na poljubne koščke. Šampinjone umijemo in narežemo. Korenček najprej po dolgem narežem na četrtine in potem te četrtine razrežem na manjše koščke. Paradižnik narežemo na kocke.

V ponvi raztopiš kokosovo mast.
Dodaš čebulo (jaz je ne pražim do zlatorumene barve, amapk da postane rahlo steklena) in šampinjone. Sledi čajoto in korenček.
Moj indikator, kako dolgo kuham, je korenček. Nimam rada preveč mehkega in ne preveč hrustljavega, ampak da še vedno ohrani svežino.
Na koncu dodaš še paradižnik in kuhaš vse skupaj dokler paradižnik postane topel, ampak še je vedno svež (paziš, da ne spusti preveč svojega soka).

Čarovnija je v tem, da začimbe dodaš proti koncu. Jaz sem jih pri pripravi te jedi dodala pred paradižnikom, razen soli, ki sem jo dodala čisto na koncu.

P.S. Sol razbija celično membrano. Če jo dodaš na začetku, zelenjava izgubi svojo svežino.

Mislim, da ne rabim posebej omenjati mešanja zelenjave s kuhalnico v vponvi.  :P :)

Ugasneš ogenj, pokriješ ponev ter počakaš, da začimbe ustvarijo magično sinfonijo okusov.
Namig: Ker mi je ostalo nekaj zelenjavne ponve, sem jo drugi dan pojedla hladno, zmešano z radičem. Njami!



Ne pozabi na ljubezen in hvaležnost kot glavni sestavini!

Med tem časom narežeš štrucasti radič. Jaz ga najraje narežem na rezance.
Začiniš po okusu.


Predlog: kis nadomestiš z limono in ne pretiravaš s soljo ter bučnim oljem.če pa komu radič preveč greni, udodaj še na drobno narezan kuhan krompir. :)

Manjkajo še samo lačna usta. 

Dober tek!

P.S.
Vesela bi bila vaših odzivov brbončic in konstruktivne kritike napisanega (če je dovolj pregledno in razločno napisano). Pohvale in ideje pa so več kot dobrodošle :D

Podari objem

Dragi Zemljani!

Žalostno je opazovati svet v katerem je vse opredeljeno, razdeljeno, definirano, opredeljeno za in proti,...Veliko nasprotij. Tudi sama sem se ujela v ta program – program biti žrtev. 

Veliki človek še večjih dejanj, Albert Einstein je nekoč rekel: » Sami smo odgovorni za to v kakšnem svetu živimo. Na nas je odločitev ali izberemo svet poln ljubezni, prijatelstva, veselja ali pa svet pol žalosti in strahu.«

V življenju so vzponi in padci, tudi narava sama ima nasprotja. Ampak je kdo že kdaj 

opazil, da bi bila ta nasprotja ne harmonična, da bi uničevala in tekmovala v tem kdo je boljši, zakaj je boljši, da bi kdo ali kaj hotelo nadvladati drugo ali prvo. Vse deluje v nekem redu, milini in miru, zgolj zato da je, delček neke celote, ki pripomore, da celota je.

Vedno se počutim popolno, če se zazrem v drevo, ki pravkar poganja ali izgublja svoje liste.

Žal smo ljudje zabredli v tekmovalnost. Odločamo o tem kdo je boljši, kdo je lepši, kdo ima več, ... Tisti, ki tega nima/mo/jo se počuti/mo/jo ujete, preplavijo nas občutki žalosti, jeze, manjvrednosti, nemoči,... Naenkrat smo kot izrabljena žrtev z mislijo, da je vse izgubljeno.

Tudi sama sem se ujela v to zanko navidezne izgubljenosti polne negativnih čustev, polna jeze, strahu, žalosti: Zakaj se prav meni to dogaja, kaj sem komu storila, kriv je sistem, kriv je tisti in oni, zakaj, zakaj, zakaj... Se zaprla vase in čakala, da bo nekje nekdo ali pa nekaj prišlo in me odrešilo tega.

In je prišlo kot strela zjasnega me je zadelo, da sem to edino jaz sama. Da je v mojih rokah, kakšen svet bom izbrala. Da je v moji glavi, kdo ali kaj bo odločal kako se bom počutila, živela, dihala, ljubila. Seveda ne na škodo drugih. Kajti kdo sem jaz, da sodim komurkoli drugemu, ki si je izbral drugačno pot od mene.

Toliko neizrečenega je v meni, da sem malo zajadrala :)

Moja glavna ideja napisanega je, da hočem izpostaviti prav to razlikovanje, sojenje drug drugemu, kazanje s prstom kdo je boljši in kdo ne. Vsi smo prebivalci čudovitega planeta Zemlja. Vsi smo Zemljani. Zakaj potem toliko izbiranja strani, sodb, opredeljevanja in definicij kaj si, če si in kaj nisi če nisi.

Vsem je skupna ljubezen in vsak ima to moč v sebi, da jo podeli in pokaže.

Zato sem se odločila, da bom predramila ljubezni, ki je v vsakem izmed nas, brez izbiranja strani.
Objem in nasmeh je tisto kar premore vsak.

Pridruži se mi 21. 12. 2012 ob 16h uri na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer bom/bomo podeljevala/li zastonj objeme in nasmehe vsem mimoidočim, vsem nam Zemljanom.

https://www.facebook.com/events/440036492710070/

»Če presojaš ljudi, jih nimaš časa ljubiti.« Mati Tereza

Z ljubeznijo
Zemljanka Barbara

Ujeta v razumu

UJETA V RAZUMU

Zakaj se omejujem z denarjem in ne opazim čarobnosti tega trenutka? Bom res bolj srečna in brez skrbi z višjim finančnim stanjem na plastični kartici? Smo res samo to koliko lahko zapravimo?

Čakam samo, da bo nekaj našlo mene. Počutim se izgubljeno in nemočno. Žrtev. Odvisna od odzivov okolice in drugih posameznikov. Ne prevzemam odgovornosti za sebe. Čeprav kaj pravzaprav je to, prevzemanje odgovornosti zase?!

Imam trenutke, ko se počutim, da mi je vse jasno in, da vem kam hočem. VENDAR POSTANE CILJ TAKO POMEMBEN, DA ZANEMARIM POT in sem spet na začetku, z mislijo v glavi, da ne zmorem, da je pretežko, da mogoče to le ni zame,...

Zgubljena obtičala na mestu, razpeta med preteklostjo in prihodnostjo. Česa ne vidim? Česa nočem videti ali storiti? Lahko je prebrati knjige, poslušati modrece kaj je življenje, kako je potrebno živeti... Kaj pa lastna dejanja?! Nadgradnja. Modrost je ne samo vedeti, ampak to tudi početi, kar veš. Vendar ali res nekaj veš, če tega ne delaš? Kako pa potem to delati, če tega ne veš? Je to še samo en izgovor?!

Verjamem, da imamo globoko v sebi vse odgovore in, da je mogoče tukaj ta odgovornost - prevzeti svoje občutke v svoje roke, jih poslušati, neglede na odziv okolice, kaj bo rekla mama, tašča :) ....

Žal je naša družba naravnana na materijo, denar. Ali lahko preživim v tem, če iztopim iz tega, zaupam notranjemu vodstvu? Bom imela denar za najemnino, hrano? Me mogoče te skrbi omejujejo, da ne vidim svojega poslanstva oziroma si ne upam narediti koraka naprej. Je to »hrana« za mojo vlogo žrtve?! 

Izziv do naslednjega tedna: Biti zgolj objektivni zunanji opazovalec sebe v vlogi žrtve, brez sodb.

Sprejmeš tudi ti izziv? :)

Objem